Klopi in klopne bolezni
16.05.2026
Klopi so krvosesni zunanji zajedavci, ki so za naše kosmatince nevarni predvsem zaradi prenosa nekaterih t.i. vektorskih bolezni. Prisesajo se tako na pse kot tudi na mačke.Močna infestacija s klopi lahko povzroči tudi slabokrvnost, splošno slabo počutje in v skrajnih primerih tudi pogin. Klopi so najbolj aktivni v toplih spomladanskih in poletnih mesecih (od aprila do septembra). Za preprečevanje bolezni je redno pregledovanje odstranjevanje klopov ter uporaba zaščitnih sredstev proti klopom (antiparazitiki, repelenti) ključnega pomena.
Klop se razvija v treh stopnjah: ličinka, nimfa in odrasla žival. Vsaka stopnja za svojo preobrazbo potrebuje en obrok krvi. Za svoje preživetje potrebujejo predvsem dovolj vlage. V času hranjenja na rastlinju čakajo na primernega gostitelja. Klopi se okužijo ko se prehranjujejo s krvjo že okužene domače ali divje živali.
Pri nas poznamo 16 vrst klopov. Najbolj razširjen pa je gozdni klop (Ixodes ricinus), redkeje pa opazimo severne ornamentirane klope (Dermacentor reticulatus) in pasje klope (Rhipicephalus sanguineus).
Najpogostejše bolezni ki jih prenašajo so borelioza, anaplazmoza, babezioza in erlihioza.
Klop se razvija v treh stopnjah: ličinka, nimfa in odrasla žival. Vsaka stopnja za svojo preobrazbo potrebuje en obrok krvi. Za svoje preživetje potrebujejo predvsem dovolj vlage. V času hranjenja na rastlinju čakajo na primernega gostitelja. Klopi se okužijo ko se prehranjujejo s krvjo že okužene domače ali divje živali.
Pri nas poznamo 16 vrst klopov. Najbolj razširjen pa je gozdni klop (Ixodes ricinus), redkeje pa opazimo severne ornamentirane klope (Dermacentor reticulatus) in pasje klope (Rhipicephalus sanguineus).
Najpogostejše bolezni ki jih prenašajo so borelioza, anaplazmoza, babezioza in erlihioza.
Kje klopi najpogosteje zajedajo?
BORELIOZA
Boreliozo ali lymsko bolezen povzroča ekstracelularna spirohetna bakterija Borrelia burgdorferi. Glavni prenašalec te bolezni je gozdni klop (Ixodes ricinus). Najpogosteje zajeda pri majhnih glodalcih in ptičih, prežvekovalci in jeleni pa so reproduktivni in transportni gostitelji za okužene klope.
Pri živalih se na mestu ugriza ne pojavi kolobar kot pri ljudeh. Klopova slina vsebuje snovi, ki zavirajo imunski odziv na mestu ugriza. Te snovi ustvarijo varno okolje, kjer se borelija lahko nemoteno razmnožuje in potuje po telesu. Bolezen je pogosto asimptomatska, klinične znake razvije le 5-10% psov. Za prenos bolezni se mora klop hraniti od 1 do 2 dni. Točna inkubacijska doba bolezni ni znana, običajno se znaki pokažejo 2 do 6 mesecev po okužbi. Znaki in potek bolezni je odvisen od patogenosti povzročitelja in odpornosti živali.
Boreliozo ali lymsko bolezen povzroča ekstracelularna spirohetna bakterija Borrelia burgdorferi. Glavni prenašalec te bolezni je gozdni klop (Ixodes ricinus). Najpogosteje zajeda pri majhnih glodalcih in ptičih, prežvekovalci in jeleni pa so reproduktivni in transportni gostitelji za okužene klope.
Pri živalih se na mestu ugriza ne pojavi kolobar kot pri ljudeh. Klopova slina vsebuje snovi, ki zavirajo imunski odziv na mestu ugriza. Te snovi ustvarijo varno okolje, kjer se borelija lahko nemoteno razmnožuje in potuje po telesu. Bolezen je pogosto asimptomatska, klinične znake razvije le 5-10% psov. Za prenos bolezni se mora klop hraniti od 1 do 2 dni. Točna inkubacijska doba bolezni ni znana, običajno se znaki pokažejo 2 do 6 mesecev po okužbi. Znaki in potek bolezni je odvisen od patogenosti povzročitelja in odpornosti živali.
Kdaj posumimo na okužbo?
Pri bolnih psih lahko opazimo povišano telesno temperaturo, povečane bezgavke, šepanje, otekle in/ali vnete sklepe, neješčnost, apatijo, oslabelost, ipd. V hujših primerih lahko pride tudi do odpovedi ledvic, srca, živčnega sistema ali drugih organov. V teh primerih psi hujšajo, bruhajo, imajo drisko in veliko pijejo ter posledično tudi urinirajo.
Upoštevati moramo tudi izvor živali in potovalno zgodovino. Psi ki so potovali ali izvirajo iz držav, kjer je okužba endemična so ogroženi.
Kako potrdimo okužbo?
Bolezen diagnosticiramo na podlagi klinične slike in seroloških preiskav ter PCR testa. Na hemogramski in biokemijski krvni sliki ni sprememb, ki bi bile značilne za boreliozo.
Serološka preiskava je visoko senzitivna, zato je tudi najbolj priporočljiva za oceno izpostavljenosti. Protitelesa se razvijejo 3-4 tedne po okužbi. Kvantitativna serologija ni uporabna, saj višji titer protiteles ne napove bolezni in pri seropozitivnih psih niso povezani z boleznijo v prihodnosti.
Uporabna je za oceno uspešnosti zdravljenja in izhodiščno vrednost za morebitne okužbe v prihodnosti.
PCR test je visoko specifičen, a nizko senzitiven na Borrelia spp. v krvi. Za testiranje je potrebno mesto ugriza klopa, vezivno tkivo ali sklepna kapsula. Ne razlikuje med živimi in mrtvimi spirohetami in je lahko lažno negativen, zato ni priporočljiv.
Serološka preiskava je visoko senzitivna, zato je tudi najbolj priporočljiva za oceno izpostavljenosti. Protitelesa se razvijejo 3-4 tedne po okužbi. Kvantitativna serologija ni uporabna, saj višji titer protiteles ne napove bolezni in pri seropozitivnih psih niso povezani z boleznijo v prihodnosti.
Uporabna je za oceno uspešnosti zdravljenja in izhodiščno vrednost za morebitne okužbe v prihodnosti.
PCR test je visoko specifičen, a nizko senzitiven na Borrelia spp. v krvi. Za testiranje je potrebno mesto ugriza klopa, vezivno tkivo ali sklepna kapsula. Ne razlikuje med živimi in mrtvimi spirohetami in je lahko lažno negativen, zato ni priporočljiv.
Zdravljenje
Bolezen se zdravi z antibiotiki in podporno terapijo ter analgezijo po potrebi. Zgodnje odkrivanje bolezni in zdravljenje izboljša prognozo in učinkovitost.
Bolezen se zdravi z antibiotiki in podporno terapijo ter analgezijo po potrebi. Zgodnje odkrivanje bolezni in zdravljenje izboljša prognozo in učinkovitost.
ANAPLAZMOZA
Povzroča jo bakterija Anaplasma phagocytophilum ki okuži granulocite ali Anaplasma platys, ki okuži trombocite. Prenašajo jo gozdni (Ixodes ricinus) in pasji klopi (Rhipicephalus sanguineus), ki najpogosteje zajedajo na glodalcih, domačih in divjih prežvekovalcih in domačih živalih. Da pride do okužbe mora biti klop pritrjen najmanj 36 - 48 ur, inkubacijska doba je 8 - 14 dni.
Povzroča jo bakterija Anaplasma phagocytophilum ki okuži granulocite ali Anaplasma platys, ki okuži trombocite. Prenašajo jo gozdni (Ixodes ricinus) in pasji klopi (Rhipicephalus sanguineus), ki najpogosteje zajedajo na glodalcih, domačih in divjih prežvekovalcih in domačih živalih. Da pride do okužbe mora biti klop pritrjen najmanj 36 - 48 ur, inkubacijska doba je 8 - 14 dni.
Kdaj posumimo na okužbo?
Pri okuženih psih tako kot pri boreliozi opažamo letargijo, povišano telesno temperaturo, neješčnost, odpor do gibanja, šepanje, drisko, nagnjenost h krvavitvam in povečane bezgavke. Bolezen lahko poteka tudi asimptomatsko (brez kliničnih znakov). Pogosto vidimo sočasno okužbo anaplazmoze in borelioze,
Pri okuženih psih tako kot pri boreliozi opažamo letargijo, povišano telesno temperaturo, neješčnost, odpor do gibanja, šepanje, drisko, nagnjenost h krvavitvam in povečane bezgavke. Bolezen lahko poteka tudi asimptomatsko (brez kliničnih znakov). Pogosto vidimo sočasno okužbo anaplazmoze in borelioze,
saj imata bolezni skupnega prenašalca - gozdnega klopa.Prav tako moramo upoštevati tudi izvor živali in potovalno zgodovino. Psi ki so potovali ali izvirajo iz držav, kjer je okužba endemična so ogroženi. Tudi psi iz držav, ki trenutno še niso endemične, niso prosti tveganja.
Kako potrdimo okužbo?
Za diagnosticiranje bolezni si pomagamo s krvnimi preiskavami (splošna krvna slika in biokemijske preiskave), serološkim testiranjem (ELISA, IFAT), PCR testi in krvnim razmazom.
S splošno krvno sliko in biokemijskimi preiskavami lahko odkrijemo trombocitopenijo, levkopenijo, anemijo ter blago povišane jetrne encime.
Serološko testiranje je visoko senzitivno, je dokaz izpostavljenosti in ne nujno trenutne okužbe. Protitelesa se razvijejo 3 - 4 tedne po okužbi. Vedno moramo upoštevati tudi klinično sliko in anamnezo.
PCR testi so zelo specifični in dokazujejo trenutno okužbo. Zazna 4 - 10 dni po okužbi.
S krvnim razmazom lahko pod mikroskopom identificiramo bakterije v citoplazmi granulocitov ali trombocitov. Je hiter test, vendar je nizko senzitiven. Negativen rezultat ne izključuje okužbe.
Serološko testiranje je visoko senzitivno, je dokaz izpostavljenosti in ne nujno trenutne okužbe. Protitelesa se razvijejo 3 - 4 tedne po okužbi. Vedno moramo upoštevati tudi klinično sliko in anamnezo.
PCR testi so zelo specifični in dokazujejo trenutno okužbo. Zazna 4 - 10 dni po okužbi.
S krvnim razmazom lahko pod mikroskopom identificiramo bakterije v citoplazmi granulocitov ali trombocitov. Je hiter test, vendar je nizko senzitiven. Negativen rezultat ne izključuje okužbe.
Zdravljenje
Bolezen se zdravi z antibiotiki in podporno terapijo ter transfuzijami. Zgodnje odkrivanje bolezni in zdravljenje izboljša prognozo in učinkovitost.
Bolezen se zdravi z antibiotiki in podporno terapijo ter transfuzijami. Zgodnje odkrivanje bolezni in zdravljenje izboljša prognozo in učinkovitost.
BABEZIOZA
Babeziozo povzročajo različne vrste protozoarnih intracelularnih zajedalcev iz družine Babesiidea. Je najbolj razširjena klopna bolezen psov in divjih kanidov. Prenaša se s pasjim (Rhipicephalus sanguineus) in severnim ornamentiranim klopom (Dermacentor reticulatus), lahko pa tudi z ugrizi, transplacentarno in s transfuzijami krvi. Vrste babezij delimo glede na velikost, antigenot, klopne vektorje, virulenco in genom. Klop mora biti pritrjen vsaj 2 do 3 dni, inkubacijska doba je pri akutni obliki bolezni 10 do 20 dni.
Babeziozo povzročajo različne vrste protozoarnih intracelularnih zajedalcev iz družine Babesiidea. Je najbolj razširjena klopna bolezen psov in divjih kanidov. Prenaša se s pasjim (Rhipicephalus sanguineus) in severnim ornamentiranim klopom (Dermacentor reticulatus), lahko pa tudi z ugrizi, transplacentarno in s transfuzijami krvi. Vrste babezij delimo glede na velikost, antigenot, klopne vektorje, virulenco in genom. Klop mora biti pritrjen vsaj 2 do 3 dni, inkubacijska doba je pri akutni obliki bolezni 10 do 20 dni.
Kdaj posumimo na okužbo?
Babeziozo delimo na komplicirano in nekomplicirano.Komplicirana babezioza se lahko pojavi perakutno ali akutno s sistemskim infekcijskim sindromom in odpovedjo večih organov. Nekomplicirana babezioza se pojavi akutno ali subakutno z blago do zmerno anemijo in trombocitopenijo.
Klinični znaki so utrujenost, apatija, povišana telesna temperatura, blede sluznice, ikterus, rjavo ali temno oranžno obarvan urin, povečana vranica in jetra, pospešeno in pohitreno dihanje, hipotenzivni šok, anurija, oligurija, povečane bezgavke (v kroničnih primerih) ter nevrološki znaki (npr. epileptični napadi, vestibularni sindrom).
Upoštevati moramo tudi izvor živali in potovalno zgodovino. Psi ki so potovali ali izvirajo iz držav, kjer je okužba endemična so ogroženi. Tudi psi iz držav, ki trenutno še niso endemične, niso prosti tveganja.
Babeziozo delimo na komplicirano in nekomplicirano.Komplicirana babezioza se lahko pojavi perakutno ali akutno s sistemskim infekcijskim sindromom in odpovedjo večih organov. Nekomplicirana babezioza se pojavi akutno ali subakutno z blago do zmerno anemijo in trombocitopenijo.
Klinični znaki so utrujenost, apatija, povišana telesna temperatura, blede sluznice, ikterus, rjavo ali temno oranžno obarvan urin, povečana vranica in jetra, pospešeno in pohitreno dihanje, hipotenzivni šok, anurija, oligurija, povečane bezgavke (v kroničnih primerih) ter nevrološki znaki (npr. epileptični napadi, vestibularni sindrom).
Upoštevati moramo tudi izvor živali in potovalno zgodovino. Psi ki so potovali ali izvirajo iz držav, kjer je okužba endemična so ogroženi. Tudi psi iz držav, ki trenutno še niso endemične, niso prosti tveganja.
Kako potrdimo okužbo?
Diagnozo potrdimo s splošno krvno sliko, biokemijskimi preiskavami, serološkim testiranjem (IFAT), PCR testi in krvnim razmazom.
S splošno krvno sliko in biokemijskimi preiskavami lahko odkrijemo blago ali hudo anemijo, trombocitopenijo, povišano koncentracijo uree in kreatinina, povišano aktivnost jetrnih encimov in bilirubinemijo.
Odkrijemo lahko tudi avtoaglutinacijo eritrocitov ter pozitiven Coombsov test, imunsko pogojena hemolitična anemija je glavna diferencialna diagnoza.
Serološko testiranje lahko potrdi izpostavljenost, ne pa trenutne okužbe.
Za PCR test je visoko senzitiven in specifičen. Zanj se odločimo v primeru kronične okužbe, subkliničnih prenašalcev, darovalcev krvi in za določanje vrste babezije.
Razmaz krvi nam omogoča prepoznavanje merozoitov babezij v eritrocitih. Uporabimo svež vzorec krvi iz vene ali konice ušesa. Pozitivni krvi razmaz je zanesljiva diagnoza, negativen razmaz pa še ne izključi bolezni, saj so praživali v eritrocitih lahko v zelo majhnem številu in jih zato ne najdemo. Najpogosteje je to opazno pri kronični obliki bolezni.
Za PCR test je visoko senzitiven in specifičen. Zanj se odločimo v primeru kronične okužbe, subkliničnih prenašalcev, darovalcev krvi in za določanje vrste babezije.
Razmaz krvi nam omogoča prepoznavanje merozoitov babezij v eritrocitih. Uporabimo svež vzorec krvi iz vene ali konice ušesa. Pozitivni krvi razmaz je zanesljiva diagnoza, negativen razmaz pa še ne izključi bolezni, saj so praživali v eritrocitih lahko v zelo majhnem številu in jih zato ne najdemo. Najpogosteje je to opazno pri kronični obliki bolezni.
Zdravljenje
Majhne vrste Babesia spp. slabše odzivajo na zdravljenje in jih je težje odpraviti. Velike in majhne vrste babezij se zdravi s specifičnimi zdravili. Podporno terapijo nudimo glede na klinično stanje ter splošno krvno sliko in biokemijske parametre (znaki akutne ledvične odpovedi, infekcijski sindrom, anemija).
ERLIHIOZA
Erlihioza je bakterijska bolezen, ki jo povzroča Ehrlichia canis, glavni prenašalec pa je pasji klop (Rhipicephalus sanguineus). Bolezen lahko poteka v subklinični, akutni asimptomatski ali kronični obliki. Inkubacijska doba je 1-4 tedne.
Erlihioza je bakterijska bolezen, ki jo povzroča Ehrlichia canis, glavni prenašalec pa je pasji klop (Rhipicephalus sanguineus). Bolezen lahko poteka v subklinični, akutni asimptomatski ali kronični obliki. Inkubacijska doba je 1-4 tedne.
Kdaj posumimo na okužbo?
Klinični znaki bolezni so izguba telesne teže, letargija, povišana telesna temperatura, anoreksija, motnje v strjevanju krvi, povečane bezgavke, povečana vranica, konjunktivitis, uveitis in manj pogosti nevrološki znaki (krči, ataksija, pareza, hiperstezija, meningitis, meningoencefalitis).
Kot pri vseh ostalih klopnih boleznih moramo upoštevati tudi izvor živali in potovalno zgodovino. Psi ki so potovali ali izvirajo iz držav, kjer je okužba endemična so ogroženi. Tudi psi iz držav, ki trenutno še niso endemične, niso prosti tveganja.
Klinični znaki bolezni so izguba telesne teže, letargija, povišana telesna temperatura, anoreksija, motnje v strjevanju krvi, povečane bezgavke, povečana vranica, konjunktivitis, uveitis in manj pogosti nevrološki znaki (krči, ataksija, pareza, hiperstezija, meningitis, meningoencefalitis).
Kot pri vseh ostalih klopnih boleznih moramo upoštevati tudi izvor živali in potovalno zgodovino. Psi ki so potovali ali izvirajo iz držav, kjer je okužba endemična so ogroženi. Tudi psi iz držav, ki trenutno še niso endemične, niso prosti tveganja.
Kako potrdimo okužbo?
Za potrditev diagnoze uporabljamo hematološke in biokemijske preiskave, serološke preiskave (ELISA in IFAT), PCR test in krvne razmaze. Opravimo lahko tudi Coombsov test. Pomembno je izključiti ali potrditi sočasne okužbe, ki jih prenaša isti vektor.
S hematološkimi in biokemijskimi preiskavami lahko odkrijemo znižano število trombocitov (najpogostejše), pancitopenijo (v kroničnih primerih), neregenerativno anemijo ter hipoalbuminemijo.
Serološka preiskava je bolj zanesljiva, z njo lahko določimo nivo protiteles v krvi. ELISA in IFAT sta najpogosteje uporabljena testa za diagnosticiranje. Protitelesa se razvijejo 3-4 tedne po okužbi. Test vedno interpretiramo v povezavi z anamnezo in klinično sliko živali. Priporočljiva je izvedba dveh testov v 1-2 tedenskem razmaku. V primerih aktivne okužbe lahko pride do 4x ali večjega povišanja nivoja protiteles, možne pa so tudi navzkrižne reakcije med Erlichio spp. in Anaplasmo phagocytophilum.
PCR test se izvaja na krvnih in tkivnih vzorcih (vranica). Je specifičen in potrditven test na že obstoječo okužbo. E. canis je možna že 4-10 dni po okužbi.
S krvnim razmazom lahko mikroskopsko identificiramo bakterije, vendar so pri akutni okužbi morule v monocitih vidne le v 45%. S to preiskavo lahko tudi odkrijemo avtoaglutinacijo.
Za potrditev diagnoze uporabljamo hematološke in biokemijske preiskave, serološke preiskave (ELISA in IFAT), PCR test in krvne razmaze. Opravimo lahko tudi Coombsov test. Pomembno je izključiti ali potrditi sočasne okužbe, ki jih prenaša isti vektor.
S hematološkimi in biokemijskimi preiskavami lahko odkrijemo znižano število trombocitov (najpogostejše), pancitopenijo (v kroničnih primerih), neregenerativno anemijo ter hipoalbuminemijo.
Serološka preiskava je bolj zanesljiva, z njo lahko določimo nivo protiteles v krvi. ELISA in IFAT sta najpogosteje uporabljena testa za diagnosticiranje. Protitelesa se razvijejo 3-4 tedne po okužbi. Test vedno interpretiramo v povezavi z anamnezo in klinično sliko živali. Priporočljiva je izvedba dveh testov v 1-2 tedenskem razmaku. V primerih aktivne okužbe lahko pride do 4x ali večjega povišanja nivoja protiteles, možne pa so tudi navzkrižne reakcije med Erlichio spp. in Anaplasmo phagocytophilum.
PCR test se izvaja na krvnih in tkivnih vzorcih (vranica). Je specifičen in potrditven test na že obstoječo okužbo. E. canis je možna že 4-10 dni po okužbi.
S krvnim razmazom lahko mikroskopsko identificiramo bakterije, vendar so pri akutni okužbi morule v monocitih vidne le v 45%. S to preiskavo lahko tudi odkrijemo avtoaglutinacijo.
Zdravljenje
Kot vse ostale tudi to bolezen zdravimo s specifičnimi antibiotiki in nudimo podporno terapijo (infuzije, transfuzije). Prognoza je pri akutni obliki bolezni boljša kot pri kronični obliki.
Kot vse ostale tudi to bolezen zdravimo s specifičnimi antibiotiki in nudimo podporno terapijo (infuzije, transfuzije). Prognoza je pri akutni obliki bolezni boljša kot pri kronični obliki.